Družina Kosovel

Vsi Kosovelovi so bili za Primorce in Kraševce zelo pomembna družina.

Anton Kosovel, ki je bil sicer doma iz Črnič na Vipavskem je nastopil službo učitelja in nadučitelja v Sežani po zgraditvi poslopja osnovne šole leta 1892. V letu 1893 pa je pouk že stekel. Anton Kosovel je bil vsestranski kulturni delavec. Bil je velik ljubitelj petja, sam je pel prvi tenor, igral je na številne inštrumente, bil je orglar v sežanski cerkvi, vodil je menda pet pevskih zborov, dirigiral je, komponiral, ustanavlja številna društva, kjer je bil predsednik ali tajnik in se potegoval za dosledno rabe slovenskega jezika v javnosti.

Poročil se je 1894 s Katarino Stres, doma iz Sužida pri Kobaridu. Ta je bila spremljevalka baronice Scaramanga, bogatašinje iz Trsta, ki je v Sežano prihajala na oddih v vilo z znanim botaničnim parkom. Katarina je bila zelo razgledana in je bila prava življenjska sopotnica vedremu nadučitelju Antonu Kosovelu, ki ga celo kazenska premestitev zaradi hujskaštva proti Avstriji (boril se je za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Avstroogrske monarhije) v Pliskovico ni zlomila, saj je toliko časa iskal boljše delovno mesto, da ga je po dveh letih tudi našel v šoli v Tomaju, kjer so potem ostali.
V zakonu se jima je v Sežani rodilo pet otrok: Stano, Antonija – Tončka ali Toni, Karmela, Anica in Srečko.

Stano Kosovel (26.09.1895 – 12.02.1976) je kot najstarejši otrok bil vedno zelo resen fant, ki je zgodaj okusil trpljenje in se je predal novinarskemu delu. Tudi sam se je, poleg pisanja člankov, ukvarjal z literaturo, pisal pesmi in nekako bdel nad pesnikovanjem mlajšega brata Srečka. V zapuščini so se ohranile štiri rokopisne pesniške zbirke, vendar je iz njih vzklila le pesniška zbirka »Zrcala«, ki jo je pripravil Joža Mahnič in je izšla v Kopru 1982).
Tončka Kosovel, poročena Ravbar (26.07.1897 – 07.01.1989) je, čeprav je imela trgovsko izobrazbo, je bila zelo kulturno razgledana, ostala pa je doma, saj je bila tista, ki je skrbela za družino. Od vseh otrok je najbolj cenila Srečkovo pesniško ustvarjanje in ga zagovarjala. V leta 1925 zgrajeni hiši v Tomaju je do svoje smrti sprejemala številne goste in skupine otrok, dijakov, študentov in odraslih, ki so hoteli kaj več vedeti o Srečku in njegovem delu. Znala je vzpostaviti pristen stik z vsakim. Je tudi najbolj podprla idejo o ureditvi spominske sobe v Sežani.

Tretji otrok je bila Karmela Kosovel poročena Graber (26.09.1898 – 09.0 3.1990). Karmela je študirala glasbo v Ljubljani, v Trstu in v Muenchnu. Postala je pianistka in učiteljica glasbe. Kot pianistka je nastopala doma in v tujini. Po poroki z avstrijskim akademskim slikarjem Alfonzom Graberjem je vseskozi živela v Avstriji. Tam je tudi pokopana.

Anica Kosovel (08.07.1901 – 21.05.1983) je postala profesorica slovenskega jezika. Živela in poučevala je v Ljubljani.

Peti otrok je bil Srečko Kosovel. Rodil se je 18.marca 1904 zvečer ob 22.30. Takrat so Kosovelovi dosegli vrhunec blagostanja in sreče. Živeli so v velikem stanovanju šole, ki je bila v takratnem času zelo moderna, velika. Bili so dobro stoječi, saj jim ni manjkalo nič. Dve leti po Srečkovem rojstvu pa so očeta Antona premestili v Pliskovico. Tam je mali Srečko začel spoznavati Kras, zlasti pa revno življenje Kraševcev. Po pripovedovanju starejšega brata in sester je lahko razbral, kako lepo so živeli prej. Obdobje Pliskovice je trajalo le dve leti, nakar so se preselili v malo poslopje šole v Tomaju, kjer je bil poslej oče Anton zaposlen. Srečka so zgodaj poslali »študirat« v Ljubljano. Skupaj s sestro Anico sta najprej prišla do Sežane in potem z vlakom odpotovala v Ljubljano. Pot ju je vodila skozi Križ in Šmarje, skozi borovo morje in skozi gmajno. Srečko je to pot največkrat prepešačil kar sam. Težke življenjske razmere na Krasu, kmalu še dolga doba prve svetovne vojne z lakoto, strahom in tisoči umrlih vojakov, vse to je v občutljivem mladeniču pustilo globoko sled. Njegova pesniška duša je v svoji plemenitosti izražala resnično bolečino in izjemno ljubezen tako do ljudi kot do domače pokrajine in ne na koncu do celega sveta. Zgodnje srečanje s smrtjo je vplivalo tudi na njegov odnos do nje. Slutnja smrti se pojavlja velikokrat in daje vtis, da je Srečko Kosovel otožni nebogljeni fantiček. Srečko pa je bil, po pripovedovanju sodobnikov, večni optimist, človek z izjemnim iskrivim duhom, ki je znal zabavati družbo in jo držati »pokonci«. Naravni optimizem, ki je prežemal mlado dušo, je bil samo izredna moč, da je zmogel in znal prebroditi težave. Konec prve svetovne vojne pa ni prinesel Primorcem odrešitve. Pahnil jih je v italijansko okupacijo, ki je vse bolj kruto zatirala vse, kar je bilo slovenskega. Očeta so upokojili, pokojnine mu niso dali in ga dobesedno vrgli iz stanovanja v tomajski šoli. Takrat se je odločil, da si s pomočjo vaščanov zgradi hišo. Ta je bila zgrajena 1925. V tistih letih je Srečko intenzivno ustvarjal z nepopisno močjo. Kot obseden se je lotil pisanja. Delal je dneve in noči. Študiral in pisal. Marsikatera pesem je našla papir in tam ostala. Kdo ve, koliko pesmi se je izgubilo pri bratu, ki ga ni razumel in sestrah. Kdo ve, koliko čudovitih misli, zamisli in pesmi je za vedno ostalo v Srečku samem.

Leta 1925 je načrtoval izdajo svoje prve pesniške zbirke »Zlati čoln«, pa je ni uspel izdati. Tega leta je zbolel in naslednje leto 27.maja 1926 v novi hiši umrl.
Izpred poslopja stare osnovne šole v Sežani, kjer je tudi Kosovelova spominska soba, se začenja Kosovelova pot od Sežane do Tomaja. Več o življenju, delu in komentarjih o Srečku Kosovelu glej na spletnih straneh pod geslom Srečko Kosovel.