Pogovorni večer z Dragico Sosič
Tomaj
Posvečena čuvajka ne le sten in ila,
ampak zgodovine in spomina,
vtisnjenega v duh svetih stvari,
katerih intimne zgodbe diha kot svoje življenje,
nesebična skrbnica poezije in bolesti.
Pesem Tomaj je izšla v dvojezični zbirki avstralske pesnice Shé Mackenzie Hawke Being With You / Biti s teboj v prevodu Barbare Korun in Ive Jevtić. Pesnica Shé jo jeposvetila gospe Dragici Sosič, potem ko je leta 2020 obiskala Tomaj tik preden je Covid-19 za nekaj časa zaprl vrata Kosovelove domačije.
Pesem je bila čudovit uvod v Pogovorni večer z Dragico Sosič v tednu, ko smo v Kosovelovi spominski sobi obeležili 119. obletnico rojstva Srečka Kosovela. Pesnikovo rojstno sobo so do zadnjega kotička napolnili Dragičini prijatelji, sorodniki, znanci in drugi ljubitelji poezije. Skupaj z gospo Dragico in profesorico slovenščine Ireno Doljak, ki je pogovor vodila, smo se sprehodili po spominih in doživetjih v času njenega skrbništva na Kosovelovi domačiji. Spominov, dogodkov in zanimivih pripetljajev se je v tem času nabralo res veliko, saj je nečakinja Bojana Ravbarja, moža Srečkove sestre Tončke, skrbela za hišo in vrt dvajset let od njenega odprtja leta 2000 in še dodatnih enajst let pred tem.
Njeno delo, ki ga je vedno opravljala z ljubeznijo in predanostjo, ni ostalo neopaženo. Občina Sežana ji je podelila dve priznanji: leta 2010 Plaketo Srečka Kosovela za dolgoletno požrtvovalno skrb za Kosovelovo domačijo in ohranjanje spomina na pesnika ter posebno priznanje za skrbno urejanje Kosovelove domačije v Tomaju v akciji »Občina Sežana v cvetju 2016«. Leta 2018 pa je prejela še priznanje Naša Slovenija, ki ga gibanje Kultura-Natura Slovenija podeljuje za prizadevanja posameznikov, društev in drugih civilnih pobud pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine.
Kot mnoge druge obiskovalke in obiskovalce Kosovelove domačije je gospa Dragica tudi avstralsko pesnico navdušila s svojo pristnostjo in seveda predanostjo in ljubeznijo, s katero je skrbela za Tomajski zaklad, delila svoje spomine na družino Kosovel in pri tem razkrila marsikatero posebnost in skrivnost mladega pesnika in družine, v kateri je rasel.
Njeni prvi spomini na družino Kosovel sežejo še mnogo dlje. Stara je bila le šest let, ko je s svojim stricem obiskala gospo Tončko. Po odhodu z obiska jo je stric malce oštel, saj se je pri kosilu zgodil neljubi incident. Med poskusom rezanja piščanca z nožem, je ta namreč zletel na drugi konec mize.
Kasneje, ko je že vestno skrbela za hišo in vedno cvetoči vrt, so se zanimivi dogodki kar nizali eden za drugim. Dragica se jih rada spominja in poudari, da so to bila najlepša leta njenega življenja. V Tomaj so prihajali gosti iz Slovenije in celega sveta, pesniki, prevajalci, profesorji s svojimi študent, dijaki in učenci. Vsi so po obisku domačije s seboj v srcih odnesli košček bogastva, ki ga je Dragica nesebično delila med obiskovalce. V zahvalo so se ji na pogovornem večeru nekateri tudi zahvalili z branjem izbrane Kosovelove pesmi. Brali so Dragičina vnukinja Tjaša ter pravnuka Luka in Polona, pisatelj, prevajalec in urednik Aleš Berger ter Marijan Rupert in Meta Kojc iz ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice. Študentka Ajda Furlan pa je prebrala pesem, ki jo je pred tremi leti poslala Dragici. Pesem je napisala sama in jo posvetila Srečku Kosovelu.
Dogodek se je zaključil v sproščenem klepetu, v katerem smo nadaljevali z obujanjem spominov na lepe trenutke, ki smo jih preživeli v njeni družbi.
